Včasih, ko me kaj boli začnem premišljevati o težkih boleznih in takrat se moj obraz še kako zresni, ko pomislim, kako je rak težka bolezen in kako te kemoterapija verjetno spremeni, za celo življenje, takrat si večkrat rečem, kako nekateri v življenju zamujajo določene stvari, kako nekateri ne vedo, da so zdravi in bi lahko bili hvaležni za to vsakdan, ali pa ko ljudje jamrajo brez veze in sploh nimajo za kaj, kako nekateri, ki jih verjetno ni malo, zbolevajo, imajo različne bolezni, a rak je tista grda bolezen, ki se je vsak boji, ko kemoterapija enkrat pride v tvoje življenje ni nič več tako, kot je bilo včasih.
Večkrat prebiram, kako so ljudje doživeli in preživeli raka, kako jih je kemoterapija spremenila in kaj vse so morali dati skozi. Tako se sprašujem, kako za te ljudi poskrbijo psihično, ker sigurno to potrebujejo. Ne predstavljam si, da hodim po tistem groznem hodniku, da me čaka kemoterapija. Ne predstavljam si, kaj ti takrat roji po glavi, to morajo biti tako močne a hkrati grozne misli.
Takrat je tvoje življenje na nitki in takrat šele veš, kaka si živel in če si zadovoljen z svojim življenjem. Ko enkrat kemoterapija stopi v tvoje življenje, sem prepričana, da se začne drugo, ker ne moreš ostati isti, še posebej, če si mlad, poln planov in prihodnosti, kako moraš hrepeneti po tem, da bo kemoterapija naredila svoje, kar pač rabi in da boš lahko odšel iz bolnice, kot zmagovalec.
Življenje je res potrebno ceniti dokler smo zdravi, to je res nekaj kar je vredno največ, brez zdravja ne morejo nič, če nas že nekaj samo boli, smo celi narobe, kaj pa šele, če pride v naše življenje rak in kemoterapija, takrat vidimo tisti konec, ki so ga še n želimo in točno vemo, kaj pa si želimo.
…