Andraž Polič: Svetovni dan poezije

Sreda, 7. april 2010

Sobota na pomladno enakonočje je pričarala toplo vzdušje v parku Kampa pri Karlovem mostu. V velikem šotoru na zelenici so zbijali šale mladi mojstri kabareta (Praga še zmeraj ohranja tradicijo kabaretov, kar me zmeraj spomni na odlični film Cabaret z Liso Minelli v glavni vlogi), na velikem odru pa so prepevali šansonjerji.

Veliko ljudi vseh starosti je pomladno vznesenih pohajkovalo po parku in končno dočakalo konec dolge zime. Dišalo je po pomladi. In naslednji dan se je obetal sončen Dan poezije.

V nedeljo 21. marca sem opijanjen od toplote odšel v Salmovsko literarno kavarno, da spijem večerno kavo in mogoče dočakam pesniško presenečenje. Delal sem si skice za »pismo« , čečkal po Moleskinu in iskal duhovite besedne ljubimce. Leta 1999 je Unesco 21. marec proglasil za Svetovni dan poezije, ki se je pred tem navadno praznoval 15. oktobra na Vergilov rojstni dan. Ampak to so podatki, ki jih lahko vsak raziskuje par klikov stran na Wikipediji, razen, če je še zmeraj ostal v bohemskem »filmu« in brez mobitela in pc-jev odkriva lepote našega planeta. Ja, včasih pogrešam romantične nepredvidljivosti analognega sveta. Recimo: oditi »le do trafike« in se vrniti čez tri dni (z zgodbo »da dol padeš«).

Hm, kaj bo dobrega na Svetovni dan poezije sredi Prage. Odkritje: poezija Lenke DaŠ?helove, Pozdrav ze Sudetje, gotovo svež val v mojem poznavanju Češke poezije. Z mehkimi, kratkimi, a ritmičnimi verzi zareže z ostrino v družbeno-politične teme kot tudi obudi eksistencialno krhke zgodbe posameznikov z obrobja. Hkrati ostaja intimna in izpovedna. Z avtorico sem navezal osebno poznanstvo in upam, da pomlad prinaša ustvarjalno sodelovanje. »Sodelovanje« – ta magična beseda, ki malo spominja na »cvetoči« socializem, vendar skriva v sebi poanto komunikacije – skupaj usmerjeno delovati – v razliki od »konverzacije«, kjer poteka zgolj izmenjava mnenj, podatkov in napačnih razlag (dogodje, ki teče v 90 % človeški odnosov). Kdaj torej zares komuniciramo? Brez jezika? Skozi poezijo? Preko feromonov?

Kavarna je »bohemsko«opremljena: lesene mize, stoli, popisani zidovi s podpisi avtorjev, na odru pianino, na stenah fotografije, razni inštrumenti – stare kitare, trobente, violine, ogromna postajna ura … nekakšen »umetniški kaos«, ki polno zaživi v zakajenem vzdušju godbe, »godle« in besed.

Ja, v Pragi so lokali še zmeraj polni tobačnega dima, kar je zame le prijetni spomin na »stare čase« in čudoviti stavek Bele Hamvasa: »Hrana je za telo, vino za dušo in dim za duha.«

Tako poetično omamljen sem odšel na zadnji tramvaj proti Vinohradom in prijetno potonil v spanec. »Iz take smo snovi kot sanje«, mi je zazvenel mojster. V ponedeljek smo namenjeni v Česky Krumlov, da proslavimo Almin rojstni dan. Pa ne, da bom zdaj zašel v intimno patetične vode, ampak to dvoletno bitje je polno primarnega čudenja in neposrednega navdušenja nad življenjem, kar je osnovno gonilo filozofije in poezije – v bistvu iskanje »izgubljene« preteklosti in »nedosegljive« prihodnosti. V tej reži se rež

í pesem. Iz erosa kot izvorne sile (dynamis) se plete konstelacija techne-poesis-praxis. Naj bo ta hermenevtična kost vržena za tolmačenje mojega pisanja. Kmalu v živo!

Leave a Comment

(0 Comments)

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja